cooper, edith hanna

AGE: twenty

STUDY/JOB: student of biology

COUNTRY AND CITY: new york city

PART OF THE CITY: upper east side

SOMETHING: [i will leave it blank, do it you, guys]

FACE CLAIM: andi muise

"osebno mislim, da bi me vsaj po priimku morala poznati večina new yorka. z gotovostjo lahko namreč trdim, da je družina cooper ena izmed najbolj razvpitih tod okoli, tako da je ni težko zgrešiti. toda zakaj smo tako znani? res je, da premoremo ogromno denarja, se šolamo na najboljših šolah in smo nasploh tiste vrste ljudje, ki se ponašajo z dosežki družinskih članov. toda ne, to ni pravi razlog. le-ta namreč sega v čas pred nekaj leti, ko se je zgodil škandal. takrat je bil glava družine aaron, se pravi moj oče, mlad in uspešen odvetnik, poročen s še mlajšo florence, ki je slovela po svoji izjemni lepoti. toda ni bilo strahu, da bi se morda odločila za koga drugega (konec koncev je imela ogromno izbire), kajti z očetom sta bila iskreno globoko zaljubljena. jaz ter moji trije brati smo ju imeli radi, kajti bila sta stroga, toda kljub temu skrbna in odgovorna. sliši se kot idealna družina, saj se pri bogataših redko zgodi, da se imajo v zavetju svoje krvi dejansko radi. toda pri nas smo se razumeli in življenje je bilo tekoče. potem pa je naša strežnica v vrtni lopi našla našo preljubo mamo, lepotico florence, mrtvo, zadavljeno. po tistem se je začel čas, ko je bila družina cooper vedno glavna novica v časopisu, poročali so o preiskavah in kdaj pa kdaj mimogrede tudi omenili našo žalost. seveda je bilo tudi nešteto intervjujev z nadležnimi novinarji, ki so dajali popolnoma nepomembna vprašanja, pa veliko je bilo govoric, takšnih in drugačnih, vendar seveda po večini neresničnih. vendar nam te niso povzročale sivih las, kot bi marsikateremu tujcu - v new yorku je bilo pač tako.
skratka, tistega umora še vedno niso razrešili in jaz sem se že lansko leto nehala zanimati za nove podatke, čeprav sem vedela da še vedno raziskujejo. toda vem, da najverjetneje iz tega ne bo nič, da le zapravljajo čas. tako ali tako je vseeno, oseba, ki smo jo ljubili in imeli radi, jo spoštovali in čigar kri se pretaka po naših žilah je umrla in če bomo našli morilca je to ne bo oživilo.
mene osebno je to izjemno prizadelo. mama je bila namreč edina, s katero sem se lahko pogovorila o svojih osebnih težavah - saj ne pravim, da je bil oče zategnjen ali neveden glede tega, kaj šele da ga ne bi skrbelo zame, toda ženske se o svojih težavah vedno pogovarjajo z ženskami, ne moškimi. tako sem izgubila mojo zaupnico in vzornico, pa tudi najboljšo prijateljico, ki mi je vedno stala ob strani. od tistega dne naprej po svetu hodim s pridihom grenkobe in védenjem, da svet ni pravičen. nekoliko sem se zaprla vase, nisem več tako družabna kot včasih, sem pa bolj uporniška in trmasta. včasih komu nasprotujem preprosto zato, da mu, iz principa. sem samozavestna in odločna, ne obupam tako zlahka in se borim do konca. dajem vtis skrivnostnosti, ki je lahko izjemno privlačen ali pa odbijajoč. sem brezskrbna, ne obremenjujem se z govoricami o meni, z mojimi sovražniki (saj veste: "haters gonna hate"). nekaj časa, takoj po umoru sem svojo žalost celo utapljala v alkoholu, toda s tem sem prenehala, ker se mi ni zdelo vredno. po navadi imam noge trdno na tleh in glavo v oblakih, sem nekako nezemeljska, toda včasih si želim, da bi me končno nekdo ujel, mi ukradel srce in me vzljubil. to bi bilo res krasno."