branson, astrid leah

AGE: twenty

STUDY/JOB: student of criminology

COUNTRY AND CITY: london, england

PART OF THE CITY: lower east side

SOMETHING: --

FACE CLAIM: amazingly beautiful nina dobrev :3

»kdo v bistvu je to, ona v sploh obstaja? tudi takšna vprašanja slišim, ko kdo govori o meni, čeprav grem mimo njih. najbrž se marsikomu res ne sanja, da sem tu kjer sem, pač pa kakor da sem prah na hodniku, packa na steni ali pa le duh, ki gre mimo njih. preprosto me nihče ne opazi.
hja, vem, sedaj boste rekli, naj se potrudim za to. vendar če nimam volje za kaj takega, se mi oprosti? oh ja, tudi to od nekod izvira, imate prav. no, v bistvu sem bila vedno povsem povprečna britanka, prebivalka londona ter in vedno sem bila preprosta in vesela sem bila tistega kar sem imela- predvsem svoje družine ter prijateljev in seveda takrat svojega fanta. lahko bi rekli popolno življenje kajne? vendar vse skupaj se je obrnilo na glavo, ko je umrl moj dedek. pa saj vem, večina bo rekla, kaj je to kaj takega, vendar zame je v bistvu bilo. za razliko od drugih, ki so skrbeli za našo dediščino, sem jaz pogrešala njega, jokala za njim in ne za možnostjo, da izgubijo denar. priznam, takrat se mi je moja lastna družina zamerila, zamerila sem njim, ker noben v bistvu ni opazil, da mojega dedka ni več, pač pa jih je bilo strah le, da ne bodo več spali v svoji dragi vili. in res se je zgodilo. najbrž je bila to največja katastrofa, kar oni pomnijo, vendar meni je bilo vseeno. izgubila sem vse- dedka, ki me je imel rad, starše in sorodnike, ki njim je bilo tako ali tako že prej tako prekleto vseeno zame ter fanta, ki je preprosto izginil, najbrž le zato, ker sem jaz izgubila tisti status, ki sem ga imela prej- dokaz, da gre moškim le za denar ter jim preprosto ne moreš in ne smeš zaupati.
tako smo bili tujci v lastni hiši ter jaz sem se začela čedalje bolj zapirati vase, naenkrat sem se začela pogovarjati z mojim umrlim dedkom ter očitno, mi je vse skupaj toliko udarilo na psihično stanje, da me je privedlo k poškodbam same sebe. da, še danes imam tiste brazgotine, rane na zapestjih, sedaj že ponosno stare nekaj časa, vendar kljub temu vem, da so posledice tistega prekleto težkega obdobja.
in kaj se je nato zgodilo? še sama ne vem, kaj me je spravilo nazaj na pravo pot, opomnilo, da to ni tisto kar sem bila, da nisem tisto, kar si je dedek želel ter počasi sem se spravila na noge, popolnoma sama, zavedajoč se, da tako preprosto ne morem dalje. pristala sem tu, na novi univerzi, z novim začetkom, vendar starim jaz-em. priznam, prekleto težko je biti na vsakem koraku sam, iti mimo ljudi, kakor da si le senca in nič drugega, vendar prepričanje, da mi bo uspelo, me je pripeljalo tu kjer sem. študentka kriminologije, prekleto spretna z računalniki in vdiranji v druge zadeve, mogoče celo obsedenec z video igricami, vendar tudi senca mora imeti svojo zabavo, kajne? se vsaj noben ne obremenjuje s tem kaj počnem in me ne zmerja z čudakinjo, ker se ne ukvarjam z zadevam, ki so zanimive dekletom, pač pa gredo mimo mene, kot da me ni. mogoče je bolje tako, mogoče je bolje ostati tiho dekle, ki ga noben ne vidi. ali pa enega dne le preprosto eksplodirati.«