breckenridge, delaney hazel

AGE: twenty three

STUDY/JOB: waitress

COUNTRY AND CITY: brooklyn in new york in usa

PART OF THE CITY: lower east side

SOMETHING: messed up queen

FACE CLAIM: terese pagh teglgaard

Ko sem bila mlajša sem nenehno čakala, da bo prišla noč, da bom pred spanjem slišala še eno pravljično zgodbo o princeski, ki je našla svojega princa in ubežala zlobni čarovnici. Takrat sem vedno imela neko pravljično, čudovito, pisano predstavo o tem svetu. Toda se mi zdi, da s tem, ko postajaš odrasel nehaš verjeti takem trapastim rečem, ker spoznaš, da na svetu ni samo sreča in veselje, temveč tudi bolečina in potrtost in to je tisto, kar pravljice niso imele nikdar všteto. In upam, da nekega dne bodo imele, ampak ne zato, da bi hočem vzeti otrokom prepričanje v čudeže, kvečjemu zato, da bi lahko spoznavali, da na svetu tudi take stvari obstajajo. Te vsaj ne trči tako močno, ko te to le doleti. Pozdravljeni, spoštovani… in bogve kaj še. Zdajle smo vsi tukaj le neznanci in obsojamo po izgledu, ampak se mi zdi dokaj razumno, da že začnem z svojimi podatki in zgodovino, da boste lahko opazili, da nisem ena izmed tistih neumnih blondink. Starša sta bila pred približno petindvajsetimi leti eden izmed še drugih parov na tem svetu, ki verjamejo v brezpogojno ljubezen in, da bodo s svojim partnerjem celo življenje. Na-a, kakršnekoli brezpogojne ljubezni ni in nikoli je ne bo. Moja starša sta bila komaj sedemnajst let stara, da sta svojega prvega otroka že pričakovala. Da, bila sem po pomoti narejena, ampak saj veste, kako zdaj radi bengbengamo v mladih letih, da že pred polnoletnostjo zanosimo. Žalostno, ni kaj. Kot majhni otrok sem vtikala svoj nos v vsako mogočo stvar in bila predvsem radovedna svetlolasa punčka. Sicer sem pa bila pobalinka. Nisem se igrala čajanko s plišastimi medvedki in delala družino Barbiki in Kenu, kvečjemu sem vzela nogometno žogo in brcala po travi ali se pa vsaj igrala z novimi avtomobilčki. Vendar imela sem nadvse veliko željo, da bi prepotovala svet, kljub temu, da v družini nismo bili neki prestižno bogati in nisem pokukala izven svoje države. Dovolila sem si sanjati, da bom nekega dne bila kakšna vodička po svetu, vsekakor sem imela neskončne sanje in sem si vsako noč, preden sem zatisnila oči, predstavljala, da sem nekje na lepem, v drugem svetu, mogoče zaradi tega, ker sem verjela v tiste bedaste pravljice. Ampak kakorkoli že. Mati je bila z mano ljubeča, četudi me je najraje hotela dati v sirotišnico in enostavno pozabiti name kot, da me nikoli ni bilo. Oče je pa tudi odkar je končal z študijem, dobil neko superduper službo bil več kot napolnjen z delom in le temu posvetil ogromno časa. In tako sem pravzaprav samevala v svoji sobi in se odločila, da tako ne gre, da nekaj ne štima. Zato sem šla ven, utapljala v alkoholu, droga je postala dnevna rutina in se od mamil nisem sploh zavedala, kaj se dogaja okoli mene, ampak ni dolgo trajalo, da sta starša našla neke igle in vrečice napolnjene z belim praškom in mogla it se odvajati. Drugače sploh ne tako grozno tole odvajanje kot pravijo, veste. Nič posebnega, čisto iskreno. Si zaklenjen v sobo za več dni in jokaš in stokaš, ker ti ne dajo nobenih mamil s katerimi bi si pomiril živce, padeš v depresijo, hodiš na skupne terapije… Vseeno se pa tega nisem čisto znebila, še vedno hodim na tedensko terapijo in se napokam tablet, ki mi jih zdravnik predpiše in se kontroliram, da se ne dotaknem kakšnih škodljivih stvari ali pa, da ne bi padla v pobitost, depresijo. Ampak se mi zdi, da se zadnje mesece kar dobro držim, četudi se še zmeraj malce rušim v sebi, uspelo mi bo, da bom že stopila iz dreka in se bom rešila vsega hudega, čeprav živimo v tako nepredvidljivem svetu, da niti ne veš, kakšen hudičev čudež se lahko jutri zgodi. A kljub vsemu temu stojim s pokončno glavo in še vedno ostajam ena in ista Delaney, ki noro rada komplicira, ji je za vsak drek vseeno in popeni vsakega človeka.