winchester, lea adriana

AGE: 25 years old

STUDY/JOB:unemployed atm

COUNTRY AND CITY: new york, USA

PART OF THE CITY: lower east side

SOMETHING: miss troublemaker.

FACE CLAIM: rosie huntington whiteley

mladi smo, neumni smo počasi pa ugotavljam da tudi sedaj ko smo starejši ni nič bolje. in nikoli ne bo. ni vse v starosti, vse je v zrelosti in sama te očitno nimam. ni čudno, da sem vedno bila povzročiteljica težav in tabu tema. prav ta preteklost je preteklost, ki še vedno hodi za mano tesno za petami in ne glede na kako zelo močno se bom stresala se je ne bom otresla. nihče ne bo videl novega dekleta v meni, pa niti jaz sama. navsezadnje s časom sem sploh pozabila iskati kdo sem in sem se vdala v usodo, da nikoli ne bom vedela.
nisem hčerka pomembnežev, še hčerka nepomembnežev nisem. pravzaprav ne vem čigava hčerka sem sploh. sem le neznanka v svetu, ki je bila posvojena s strani družina katera ni mogla imeti otrok. s tem pa da so posvojili mene pa so ubili dve muhi na en mah- meni so rešili življenje pred bedo in sebi zagotovili otroka katerega so si vedno želeli. ne bom rekla, da jima nisem hvaležna. sem jima, toda nikoli nismo bili posebno povezani. kakor da bi jaz sama od začetka čutila da je vse skupaj laž in da sem bila zapuščena in ne zaželena še predno sem se sploh rodila. nekomu sem dejansko bila trn v peti in prav to me je najbolj bolelo in še vedno me. a se nisem predala v usodo, mislim da me je to zgolj naredilo močnejšo a hkrati še vedno nezaupljivo samo vase ker nisem bila prepričana kako naj sploh reagiram na to da me lastna družina ni hotela imeti, da so me drugi morali poiskati da so me dobili. kakor da bi bila navadno blago v trgovini. družina katero sem imela je bila preprosto normalna družina, ki je skrbela name precej dostojno. nikoli mi ni ničesar manjkalo samo jaz sem vedno vse hotela imeti in nikakor nisem hotela dojeti da ne morem in včasih tudi sedaj ne. ko se trmasto za kaj odločim to hočem dobiti pa četudi moram hoditi čez trupla, ja sliši se kot pretiravanje toda resnica boli kajne ? saj vsi vemo tisto situacijo, ko nam je nekdo všeč pa ne vemo kaj naj bi sami s seboj ? no sama sem v takih situacijah točno to dekle, ki dobi kar hoče in tudi njega bo dobilo.
kako pa se je začela vsa moja zgodba ? nekje v srednji šoli zagotovo. vedno sem bila in vedno bom dekle, ki je veliko govorilo in ustvarjalo nova prijateljstva toda srednja šola je pač srednja šola in sama sem si vedno hotela biti nekaj več, nekaj pomembnega, nekdo ki bi bil praktično rečeno kraljica šole toda dekle iz nižjega stanu v tej vlogi ? niti ne gre skupaj, kajne ? in tudi meni ni uspevalo kaj preveč. ja bila sem navijačica, ja imela sem svoj krog prijateljev in ja imela sem neko prepoznavnost a to ni bilo dovolj na lestvici mojih želja. potem pa sem se preprosto odločila da imam svojo skupino kateri bom vladala, kateri bom jaz njihova kraljica in nosila krono na glavi. pravzaprav precej neumno, da so mi te stvari bile bolj pomembne kot ocene in da sem v tem času padala precej nizko in staršem lagala o odličnih ocenah. in že so hoteli klicati govorilne za mene in njih, ko sem nekaj morala ukreniti in če si imel tega privlačnega profesorja ti ni smelo biti nič težko. niti osvojiti ga in prepričati, da ti napiše lepše ocene in tako je tudi bilo. imela sem afero z profesorjem, potem s kakšnim starejšim moškim iz univerz ki so verjeli, da sem veliko starejša kot sem v resnici bila in kmalu sem se v tem soju pozornosti in zmožnosti da osvojim še tako odraslega moškega malce izgubila, spozabila in nisem bila pozorna da sem imela tudi sovražnike, ki so ugotovili mojo afero in moji starši so nato izvedeli celotno dogajanje, ki pa se tukaj še ni končalo. v tej drami sem zanosila s profesorjem in to me je potrlo hkrati pa mi je dalo vedeti, da sem bila plehka in neumna ter preprosto neodgovorna to pa je bila moja kazen. seveda se je delal kakor da to ni res, da sem se mu jaz metala v naročje da bi si rešil rit sama pa sem bila odtrgana od vsega in poslana v švico medtem, ko so doma lahko blatili moj ponos in moje življenje ne da bi jih jaz lahko slišala in se branila. toda veste kaj ? adriana je nazaj, pripravljena na maščevanje in pripravljena da ljubega profesorja poišče mu pove da je otrok še kako živ in da se niti v najbolj norih sanjah nisem odločila za splav. otrok mi je lahko koristil pa četudi sem ga morala postaviti sedaj na stranski tir, toda to je moja karta na katero igram in na katero bom igrala da dobim svoj ponos in svoje življenje nazaj. sploh pa da ugotovim kdo sem, se otresem preteklosti in nadaljujem z življenjem. navsezadnje sem dovolj stara, da se ne igram srednje šolskih iger ampak perem umazano perilo v starejšem bolj odraslem svetu. bomo videli kako bo šlo, toda močnejša sem kot sem kadarkoli bila poprej in pripravljena uničiti vsakogar kadarkoli in kjerkoli. game is on.
sicer pa sem ne bi samo sebe definiralo kot slabo, prej kot naivno in neodločno precej pa trmasto in v preveliki želji da dobi tisto kar hoče. sem odkrite narave in precej direktna. ne poznam meja, ne maram dolgočasja. rada berem, še posebej hodim ven in ko le zmorem skrbim za sina po najboljši moči. nisem ravno najboljša mama kar si jo lahko zaželi v tem trenutku, ampak s časom ko bo preteklost za mano bova jaz in adrian, moj sin našla nov začetek nekje in bova srečna. res srečna kot si to zasluživa. v razmerjih se ne znajdem in sem bolj kot ne izgubljena ovca, pravzaprav nikoli nisem imela resne zveze in niti ne vem kako je biti vezan na nekoga kot le nase. vendar za kaj drugega pa vprašajte meni najbližje, to bi jim šlo bolj od rok kot meni.
.